Mateja Lohkar in Mojca Gruden
Gozdna pedagogika je izobraževalni pristop, je metoda okoljskega vzgajanja in izobraževanja, ki ne ponuja samo spoznavanje gozda kot ekosistema, ampak bistveno posega tudi v vzgojo in celostni razvoj tako otrok, kot odraslih. Je recept za zdrav, umirjen in optimalen razvoj vseh nas. Gozd oblikuje vrednote, ki se ne odražajo samo v pozitivnem odnosu do narave in okolja, ampak tudi v ustreznem doživljanju samega sebe in življenja. Z gozdno pedagogiko otrokom in odraslim omogočamo varno in sproščeno raziskovanje narave, prepoznavanje lastnih občutkov in potreb ter pravilno odzivanje nanje in to v najbogatejšem učnem okolju – gozdovih Slovenije. V gozdni pedagogiki otroke spodbujamo k raziskovanju in interakciji z naravno okolico z različnimi dejavnostmi. Vzgojitelji igrajo vlogo posrednikov, ki otrokom pomagajo pri učenju in jim pomagajo vzpostaviti povezave med tem, kar doživljajo v naravi, in tem, kar se učijo v igralnici. Prednosti gozdne pedagogike je veliko. Raziskave so pokazale, da lahko preživljanje časa v naravi izboljša kognitivno funkcijo, zmanjša stres in tesnobo ter poveča ustvarjalnost in veščine reševanja. Stopnja stresa se pri otrocih zmanjša že v eni minuti po stiku z zelenim okoljem, obnovi se sposobnost koncentracije in boljšega razpoloženja. Gozd umirja notranjo napetost, umirja negativna čustva, okrepi pozornost, nudi številne senzorne izkušnje potrebne za razvoj višjih kognitivnih funkcij in omogoča izkustveno učenje, katerega našim otrokom dandanes primanjkuje. Tako, da lahko rečemo, da gremo v gozd po zdravje.
Naša povezanost z naravo je v DNA. Edward O. Wilson je napisal:« Ljudje smo v evoluciji pridobili genetsko pozitivno naravnanost do naravnega okolja in se čustveno pozitivno odzivamo na naravo. Stik z naravo potrebujemo tako kot hrano in vodo.«
Gozd je prostor, kjer delamo v sozvočju z naravo gozda in naravo otrok. Vse bolj spoznavamo, da učenje v naravi skriva v sebi nekaj več – našim otrokom ne omogoča samo doživljanje narave, ampak pozitivno doživljanje samih sebe in njihovih prijateljev. Otroci v gozdu ne krepijo samo znanj, ampak vsak otrok na najboljši možni način razvija svoje individualne sposobnosti, cela skupina se razvija in krepi se socialna mreža. Otroci potrebujejo senzorične izkušnje za razvoj kognitivnih in socialnih veščin. Otroci se do 6. razreda OŠ učijo multisenzorno (preko vida, sluha, izkušenj, doživljanja in čustvovanja). Gibanje in raziskovalna igra pospešujeta kognitivni in čustveni razvoj. Lahko rečemo, da je gibanje v resnici za možgane in ne za telo. Z gibanjem na neravnem terenu pomagamo razvijati vestibularni sistem – vpliv na možgansko skorjo. Ne obetajoč je podatek v Sloveniji, ki je porasla z gozdovi, da veliko otrok ne razlikujejo več iglavcev od listavcev, da šolarji ne vedo, da je želod plod hrasta.
Gozd je odlično okolje za omogočanje učenja otrok. Vsak otrok bo v gozdu zase našel tisto, kar mu bo ustrezalo. Mogoče preprosto ne potrebujemo dodatnih računalnikov in učbenikov, ampak več parov gumijastih škornjev.
Največ, kar lahko starši podarite otroku, je čas, ki ga skupaj preživite v naravi. Izkoristite skupne trenutke in pojdite k bližnji luži, bajerju, v gozd ali na travnik. Preberite pravljico pod drevesom in pogovarjajte se z otrokom. Tisto najpomembnejše, kar lahko gozd ponudi mlajšim otrokom, je igra, ki je v naravi pristna in zelo kvalitetna. Mlajši kot so, bolj spontano bodo raziskovali naravo. Hitro bodo našli naravne igrače, si poiskali naraven tobogan ali gugalnico ter razvijali lastno ustvarjalnost. Starejšim otrokom dovolite, da prosto raziskujejo okolico vašega doma, naj postane gradnja bivakov, izdelovanje lokov, gozdnih slik del odraščanja. Omejenost gibanja, zaprtost otrok v notranjost prostorov, prepuščenost otrok televiziji, telefonom, računalniškim igricam, številne vodene dejavnosti in tudi storilnostno naravnan šolski sistem so največkrat vzrok za številne težave. Danes že govorimo o epidemiji otrok z vedenjskimi, čustvenimi in učnimi težavami. Ali ste kdaj pomislili, da je vzrok temu sodoben način življenja in pomanjkanje preživljanja časa v naravnih okoljih?
