Sreda, 17. 4. 2019, je bil zame in še nekatere nagrajence literarnega natečaja »Moja rodna domovina – Lipa kot simbol slovenstva« poseben dan. Bil je dan podelitev priznanj v Ljubljani, natančneje v parlamentu.
Z naše šole sva letos dva nagrajenca z medaljo: Mark Krašna, sedmošolec (mentorica Polona Otoničar Pajk), in jaz, Rebeka Rotar, šestošolka (mentorica Ema Sevšek).
Že zjutraj so me prevevali veseli, a vendar tudi malo strahu vzbujajoči občutki. Mami mi je rekla, da je to trema. »Pa saj ne bom nastopala,« sem ji odgovorila. »Ne, ne boš, res je. Tremo imaš pred nepoznanim in pred pričakovanjem,« me je mami na svoj način pomirila. Vožnja v Ljubljano je minila zelo hitro. Na OŠ Vič so nas lepo sprejeli in pogostili s kosilom. Sledila je vožnja do parlamenta. Tam so nam veterani vojne za Slovenijo razložili potek podeljevanja priznanj in nas podučili o bontonu v parlamentu. Ko so nas posedli v dvorano Državnega sveta, sem se počutila zelo pomembna, saj so poleg nas tam že sedeli vidnejši predstavniki Slovenske vojske, veterani vojne za Slovenijo, predstavniki slovenske vojne policije, mornarice in drugi. Ob vsem pričakovanju in tremi zagledam v množici strica Roberta, ki je pripadnik slovenske vojne policije. Pomaha mi. V trenutku pozabim na tremo in prireditev se je začela. Poklicana sem bila med prvimi. Ponosno odkorakam po priznanje in zlato medaljo. Priznanja je podeljeval Alojz Kovšca, predsednik Državnega zbora. Stisne mi roko in me še povpraša, kje živim. Pogledam po dvorani in vidim, kako mami in ati ploskata. Težji in resnejši del je za mano. Po koncu podelitve nas razdelijo v dve skupini. Prva odide na ogled starega dela Ljubljane, druga pa se odpelje z ladjico na ogled delčka mesta po Ljubljanici. Po končanih ogledih me mami in ati odpeljeta še na super sladoled. Utrujeni, a polni lepih spominov se odpravimo domov.
Z Markom Krašna sva si štela v čast, da sva bila izbrana med toliko prispelimi proznimi besedili in pesmimi. Bila je čudovita izkušnja.
Rebeka Rotar, 6.a-razred
